tvoje življenje je v razsulu. ne veš kako se bi naj s tem spoprijela, kako se sploh kdo lahko. seveda nisi prosil za to in ni tvoja krivda, to si lahko venomer ponavljaš v glavi, a kaj kmalu vse skupaj izgubi pomen. še vedno moraš poslušati glasno kričanje in razbijanje stvari po hiši. zvok udarcev, joka ali pa strahotna tišina. morda res nikoli ni dvignil roke nadte, ampak ali ti je to res lahko v tolažbo? bi morala biti vesela, da nisem jaz tista, ki se znajde pod neusmiljeno pestjo očeta, ko pa se mi zdi, da lahko občutim prav vsak udarec, na ustnicah pa zmeraj ostaja slan občutek, sled solz. sovražim ga. sovražim njo, ki pusti, da se to dogaja, navzven pa se smehlja v kamere, ko pozira napol gola. najbrž ji je všeč, da se lahko vsaj takrat počuti zaželena, privlačna. zanima me kako prekrije modrice, kakšne zgodbe si mora izmišljevati… ampak konec koncev je naša družina v tem najboljša. da zakrijemo vse slabe stvari, potisnemu družinske skrivnosti na dno omare in si na obraz nadenemo širok nasmešek. A imam načrt, odštevam dneve do svobode in edina stvar, ki me drži nazaj je mlajša sestra, a vem da ne morem nič. ura je polnoč in na dovozu slišim avto. globoko zajamem sapo, ko z nahrbtnikom na rami zapustim hišo, ki je bila moj 'dom' osemnajst let, brez da bi ji sploh namenila še kak pogled. vem kdo me čaka za volanom, edina oseba, ki me lahko spravi proč od tega sveta laži.

nisem želela, da bi me povezovali z imenom mojih staršev, še posebej ne z imenom mame. playboyeva zajčica, res sem lahko tako ponosna. kar sem si želela je bilo uspešno življenje, življenje, kjer bi nekaj veljala in bi me ljudje spoštovali. staršev nisem videla odkar sem zapustila hišo, graham je bil vse, kar sem imela, a tudi vse, kar sem potrebovala. lahko bi rekli, da so bili tisti dnevi po odhodu eni izmed najboljših v mojem življenju, počutila sem se svobodno in ta občutek je bil prekleto dober, nisem več želela misliti na domačo hišo, nikoli več. na koncu sem pristala na harvardu. pravzaprav je bilo to slišati, kot da je bilo to povsem slučajno, a vsak ve, da se moraš prekleto potruditi, če si želiš tam najti svoje mesto, na srečo pa me je tista misel, da nočem končati kot moja mama vedno gnala naprej, da sem si želela biti še boljša in boljša. ne bi ravno mogla reči, da je bila medicina moja velika ljubezen ali da bi me študij kaj posebej veselil, bil je preprosto nek cilj, nek izhod iz mojega starega življenja. oba sva se vpisala tja, nihče od naju pa si tam ni zares našel mesta. to se je zgodilo šele kasneje, ko sem se seznanila z igranjem.

vse skupaj se je zgodilo bolj ali manj po naključju, a ugotovila sem, da se na prizorišču snemanja počutim kot doma. z veselim vznemirjenjem sem prebirala sleherni tekst, ki sem ga dobila in se pripravljala na vedno nove vloge, ki so me prelevile v popolnoma druge osebe. našla sem se v njih, morda ravno zaradi tega, ker se nikoli nisem povsem našla v lastni koži. ljudje so bili sprva skeptični, če mi bo uspelo, za njih sem bila le še en lep obraz, z bolj ali manj znano mamo in na vse kriplje sem se trudila, da bi se rešila teh primerjav, da me ne bi prav nič povezovalo z mojo preteklostjo. izbirala sem vloge, ki so mi nekaj pomenile in počasi, korak za korakom je prišla slava, z njo pa vsi tisti nadležni fotografi in intervjuji. sčasoma sem se navadila gledati v kamero in govoriti o svojem delu, sprejemati komplimente, čeprav sem se kasneje, ko sem bila sama le s težavo pogledala v ogledalo. v posel je za menoj prišel tudi graham in stvari so bile sprva na videz lahke. mislim da me je ljubil in ja, jaz sem zagotovo ljubila njega, a to me je na smrt prestrašilo. vse tiste dobre stvari, ki jih je videl v meni, ni bilo res, verjel je v laži, ki sem jih bila tako navajena govoriti. v resnici nisem bila dobra oseba, prekleto, v tisti hiši sem pustila lastno sestro. tako sem stvar popolnoma sabotirala, nekaj za kar sem spoznala, da mi gre prav dobro od rok. bilo je toliko težje, ker je bilo vse na očeh javnosti, ena stvar se je nalagala na drugo in na koncu sva se razšla z zgodbico, kako je bila to pač najstniška ljubezen, ki nikoli ne bi zares uspela v pravem svetu, za novinarje. po tistem nisem bila v nobeni zares uspešni zvezi, pravzaprav sem precej zanič punca, če me že spraviš s teboj po tej cesti, včasih znam biti celo zelo slaba prijateljica. ni zato, ker ne bi imela rada ljudi, pravzaprav lahko ljubim izredno močno in izredno hitro, a ta čustva me prestrašijo, ne vem kako bi jih izrazila in na koncu stvar uničim, preden bi postala še bolj zapletena. sama sebe in druge rada prepričujem, da je to za to, ker sem rada sama. saj sem res, občasno. včasih je lepo, ko si lahko zaigram kakšno ploščo klasičnega rocka in se v dnevni sobi pozibavam s kozarcem vina, a po drugi strani se mi zdi, da si le želim nekoga, ki bi mu bilo mar dovolj, da bi ostal.