MEREDITH MAISIE DAWSON

-

merry • 24 • makeup artist • SN employees • jacquelyn jablonski

rodila sem se materi madeleine, ki je slikarka, in očetu, ki ga poznam, pa vendar bi raje trdila, da o njem ne vem niti trohice.
večina otrok poveličuje svoje starše, v njihovih očeh so neverjetno močni in neverjetno prijazni, nežni in ljubeznivi. no, moj oče ni bil... ravno predstava takšnega vedenja. začelo se je eno samo preprosto sliko. bila sem doma, z matero sva slikali v njenem atleju in se dregali, ko sva opazovali svoji sliki. imela sem komaj štiri leta, komajda da se kaj spomnim, toda ta spomin še vedno glasno diha v moji glavi. oče je tisti dan prišel domov, obkrožen z vonjem po alkholu, ki se mi je gabil. iz tega vonja je nastala moja prva slika - steklenica piva, zlomljena, vržena po tleh in obkrožena z plitvo tekočino smrdljivega vonja. počutila sem se dovolj ponosno, da sem, kljub temu, kolikor me je mama prepričevala, sliko pokazala napol spečemu očetu. ta je najprej strgal sliko in jo zmečkal v koščke, začel se je dreti na mojo mamo in name. kako si drzneva. kako si drzneva biti tako svobodomiselni. obe sva bili presenečeni, osupli - moj oče je bil iz prejšnjih spominov ljubezniv, prijazen, dajal mi je poljubčke za lahko noč in oboževala sem ga. do tistega večera. potem, ko je raztrgal sliko in se zdrl, me je poslal gor v svojo sobo, toda edino, kar sem lahk slišala, je bilo tiho, nepretrgano moljenje svoje mame, medtem ko je kričal nanjo. vem, da se je razjezil nanjo, drugače se to morda ne bi zgodilo - toda udaril jo je. ponovno in ponovno. kratki, sunkoviti kriki bolečine so prekinjali vse tišo molitev. in še vedno, po dvajsetih letih, mi odmevajo v ušesih.

mama ni bila več tako vesela kot prej. zaklenila je atlje z vsemi svojimi slikami in me prisilila, da nisem več slikala, pobrala mi je vse čopiče in platna, in ko jih je pobirala, je pobirala vse, kar je ostalo do moje družine. da, razpadali smo - oče se je zapijančil, z mamo sva objeti, v srhu čakali trenutke, ko se bodo vrata zaloputnila za njim in trenutek, ko se bo odločil, če naju bo ta večer spet nadrl ali naju bo raje pustil. to se je nadaljevalo, nadaljevalo in nadaljevalo - vse do mojega dvanajstega razreda. to je bil eden mojih prvih srečnih trenutkov. učiteljica likovne vzgoje me je povabila, da se udeležim njihovega slikarskega krožka in ko sem med prste zopet prijela čopič, sem se počutila kot doma, in to po vseh dolgih letih. zdaj se zavedam, da je bilo vse tisto - odkrušena barva čopičev, ki je izginila med mojimi ustnicami, boleča roka, ker sem preveč držala paleto - zavedam se, da je bilo vredno. da sem spoznala, da je še drugo, lepše življenje, izven sten mojega doma. to me je gnalo, da sem se že čez nekaj let odločila za nekaj skrajno nepremišljenega.

bil je še eden tistih večerov, toda tokrat je bilo drugače. jaz sem čakala nanj. imela sem sedemnajst let, jaz uboga dušica. moja najboljša prijateljica je imela bivšega, starejšega, ki jo je ves čas nadlegoval, in si je zato ilegalno kupila pištolo. ker je vedela za moje težave z očetom, mi jo je seveda posodila, in jaz neumnica sem si drznila uporabiti to orožje - in namesto, da bi ciljala v nogo ali roko, da bi se ga znebila za nekaj mesecev, me je mama dregnila in krogla je zletela skozi srce. dejstvo, da sem ubila lastnega očeta, me je strašilo in tako nisem morala več živeti. leto pozneje sem spakirala stvari, se poslovila od vseh in iz malega mesteca, približno 200 km oddaljenega od los angelesa, sem začela štopati prav tja. nekaj dni sem potovala skupaj z vsemi svojimi potrebščinami, dokler nisem prišla v los angeles. in takrat se je zame začelo novo življenje.

prva dva ali tri mesece sem spala po ulicah in za plačilo na tržnicah risala portrete, dovolj, da sem zbrala za razstave svojih slik, in na tisti moji prvi razstavi je nek dobrodelnež, verjetno zelo slaven, glede na vsoto denarja, kupil sliko, oziroma repliko moje prve slike - zlomljena steklenica piva. denarja, s katerim je kupil sliko, je bilo dovolj, da sem se naselila v majhnem stanovanju, kjer sem imela dovolj prostora tudi za slikanje. samo še navzgor mi je šlo, vabiti so me začeli na zabave in moje razstave so postale nekaj normalnega, čeprav zelo obiskanega. tudi zneski od prodaje slik so bili veliki. toda ko sem bila stara štiriindvajset, že šest let stanujoč v los angelesu, sem ugotovila, da življenje niso le slike, da me denar tujcev ne bo več dolgo preživljal. ko so v oglasih objavili, da iščejo vizažista, in to producijska hiša SN, ki je bila po mestu znana kot ena najboljših. prijavila sem se za izbor, rekla sem si, umetnica sem, mala malica, pa tudi uspelo mi je. že nekaj mesecev čisto uspešno ličim igralce različnih serij in filmov in tudi s plačo nisem na slabem, za moje slike je še veliko zanimanja. upam, da bo tako tudi ostalo. in da se nikoli ne bo razvedelo, kdo pravzaprav sem, da sem morilka, ki je ubila svojega lastnega očeta.

INI • AROUND 2 YEARS • PM