dobrodošli v los angelesu v kaliforniji! rpg forum the valley zahteva registracijo v obliki imena in priimka zapisanima z malimi tiskanimi črkami. dogajanje se odvija v veliki produkcijski hiši severide networks, kjer so zaposleni vsi liki. izberite si svoj canon ali pa zasedite enega od prostih mest za izvirne like (le-ta so omejena).
there are no winners at the moment!
forum je delo celotne forumske ekipe. zasnova in ideja pripadata sandri, prav tako sidebar, za grafiko je poskrbela rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je strogo prepovedano.
Starost lika : 23 Število prispevkov : 28 Reputation : 2 Join date : 03/02/2013 Age : 33
Naslov sporočila: trailers Sre Feb 13, 2013 6:18 am
VJ davis chief film editor
Starost lika : 24 Število prispevkov : 23 Reputation : 2 Join date : 15/02/2013 Age : 26 Kraj : A square world.
Naslov sporočila: Re: trailers Ned Feb 17, 2013 12:16 pm
SING ALONG, MOCKING BIRDS, YOU DON'T AFFECT ME
Jutranji zrak je dišal po pomladi. Čeprav se je februar ravno končal, je sonce na nebu opozarjalo, da letošnji zimi bije zadnja ura. Izpod najvztrajnejših ostankov snega so še kukali poganjki in LA-jevsko sonce je na studijsko hišo metalo dolge, tople žarke. Počasi in oprezno se je prebijal mimo tesno postavljenih prikolic. Žlobudra stopljenega snega je vsako izmed njih omazala z blatom in golobjim sranjem, za povrh pa se je od mokrih sten odbijala še svetloba. Kako sem lahko pozabil na sončna očala? namesto njih so mu nos krasili široki, oglati naočniki bordo okvirja, ki so se barvno skladali z njegovo karirasto srajico. Dovolj nedolžna obleka, ki bi lahko pripadla kateremu izmed statistov. Tudi če bi ga kdo prepoznal v bistvu ne bi bilo problema, a vendar ni nikoli bilo narobe biti previden. Še posebej ob tako riskantnem delu. Danes je bil četrti dan, ko se je takole plazil po prostranem parkirišču. Natančno je vedel, kje se nahaja njena prikolica, opazil je, kje skriva rezervni ključ in na daleč je preučil tudi notranjost štirikolesnega bivaka. V bistvu so bile prikolice zvezdnikov precej borno nadzorovane. Verjetno so sklepali, da se mimo varnostnikov pri vhodu in dveh nadzornikov za vstop do 'krila zvezd' na parkirišču že ne bo prikradel nihče. Še navaden vol bi lahko prikorakal sem.je skorajda izgovoril VJ, ko se je stisnil med dvema visokima stebroma. In tam je bila, takoj za ovinkom. Moral je priznati, da ni bila med večjimi prikolicami na 'krilu zvezd', a bi vanjo zlahka stiščali vsaj tri navadne prikolice iz preddverja asfaltnega dvorišča. Počasi je stopil proti njej in previdno potrkal po sivih vratih, ravno pod napisom 'A. COLLINS', obkoljenim z veliko, rumeno-vijolično zvezdo. Brez haska. To je bilo dobro. Z dlanjo, umazano od sten, za katerimi se je skrival je zatipal pod drugo stopnico prikolice, drugo roko pa je, za srečo, stisnil v pest v žepu, poleg majhne napravice, ki jo je previdno ujčkal v njem že od samega ranega jutra. Pod stopnico je zatipal ključ in ga z velikim olajšanjem izvlekel. Ko si je ogledoval majhno, črno stvarco v roki, se je sam pri sebi, kot že neštetokrat poprej vprašal: 'sem res tako pokvarjen?' Še vedno je zavračal absurdno ponudbo, da bi igralki, ki na šovu prikazuje zapeljivo Liono J., podtaknil kamero pod tuš, a vendar je bilo snemanje njenega življenja le korak nižje. Če si že do vratu v dreku raje preveri, kaj se skriva na dnu, je samega sebe na koncu prepričal VJ in odklenil vrata, diktafona pa se tesno oklenil s prsti. Ko je prikolico varno dvakrat zaklenil in rezervni ključ pospravil v žep, se je razgledal po prostoru. Avtodom je bil od znotraj presenetljivo večji. Podolgovata soba je bila daleč od lepo pospravljene, a jo je VJ v glavi imel še bolj neredno. Umivalnik je bil lepo ščiščen in oblačila so bila na nek način zložena... Seveda pa sam ni bil ravno oseba, ki bi bila na mestu za presojo o snagi. Ko se je prestižne prikolice končno nagledal, je pritisnil rdeči gumb na dalinjski napravici, jo še zadnjič potežkal in jo prislonil na spodnjo stran velike eno nožne mize. Če se bo velika debata o Averyjinem liku dogajala tukaj, bo to najboljši prostor, da posname dogajanje - če pa ne, bo na tej lokaciji gotovo ujel zanimive telefonske pogovore in ostale vroče novice. Prekleto sladko se je nasmehnil. Ni si mogel kaj, da ni užival ob razmišljanju o stvareh, ki bi jih lahko slišal. Kakor umazano je že bilo, je imel rad to delo. S tenkim lepilnim trakom je potegnil čez diktafon in ga pritrdil na mizo. To je torej to je zadovoljno pomislil, ko se je znova spravil na noge. Pogled mu je ostal na vilici, ki je samevala na mizi, poleg uporabljenega čistilnega robčka, ko so naenkrat tečaji vrat zaškripali... "Pizda!" je siknil VJ. K sreči mu je nekaj sekund kupila ključavnica. Z dvema orjaškima korakoma je odlomastil do odprte stenske omare in se zaprl vanjo. Čutil je, kako mu je srce želelo prebiti karirasto majico, ko so se vrata prikolice škripajoče odprla. V vsej evforiji ni opazil, da se mu je čez nos obesil rožnat modrček. Diši.
avery collins streets
Starost lika : 23 Število prispevkov : 28 Reputation : 2 Join date : 03/02/2013 Age : 33
Naslov sporočila: Re: trailers Tor Feb 19, 2013 10:25 am
tagged is awsome VJ there are 653 words
"samo še enkrat." je zaklical režiser, luči so se prižgale in kamere so zopet začele snemati dogajanje. sama je sedela na svojem stolu in opazovala soigralce pri delu. pri tokratnem prizoru njen lik ni bil prisoten, kar je pomenilo še nekaj dodatnih minut za učenje besedila. razgrnila je list papirja in si ga položila v naročje. s telesom se je nagnila nekoliko vznak in stegnila vrat proti pomočnici. "bi mi prosim prinesla vodo, prosim?" je prijazno rekla in se ji nasmehnila. pomočniki so bili tu zato, da so igralcem olajšali življenje. ni jim bilo treba hoditi po pijačo, hrano so imeli na voljo štiriindvajset ur na dan, prav tako pa so na mesto njih postorili marsikatere druge naloge. "hvala." vedno je bila prijazna do sodelavcev in se z njimi sproščeno pogovarjala. ni bila tako vzvišena kot nekateri drugi igralci, ki so mislili, da držijo boga za jajca. vedela je, da je do svoje vloge prišla s trdo vloženim trudom, kar pa ni pomenilo, da se je lahko obnašala kot prizadeta kokoš. odvila je zamašek, spila nekaj požirkov ter zaprto steklenico postavila v odprtinico na stolu, namenjena prav temu. še enkrat je preletela besedilo in skočila iz stola, ko se je začel njen prizor. "bravo." je zaploskal producent, ko je ob koncu prizora pohvalil igralce za odlično izvedeno igro. "avery, odlično." potrepljal jo je po rami, ona pa se je v zahvalo le široko nasmehnila, sama pri sebi pa je prekipevala od veselja. vesela je bila vsakršne pohvale, tako iz strani soigralcev, pomočnikov, producentov ali pa le prijateljev. to ji je dalo nadaljnji zagon za še boljše opravljanje poklica. segla je po vodi in se počasi odpravila nazaj proti svoji prikolici, kjer se je nameravala oprhati in preobleči, nato pa oditi na zaslužen čaj. večina drugih igralcev bi rekla zasluženo kavo, sama pa je ni smela zaužiti in to je bila ena ovira njene bolezni, katero skrivnost je delila le s peščico ljudi. pobrskala je za ključi in stopila na prvo stopnico. imela je čuden občutek, kakor da jo nekdo opazuje. no, po vsej verjetnosti jo tudi je, saj je bila ena izmed igralk najuspešnejše serije v tem letu. zavrtela je ključ v ključavnici in predvidno zaprla vrata. prikolice pač niso bile narejene za loputanje z vrati in so se tečaji, po dolgem času, razrahljali. ključ je obesila na kaveljček, ki je bil namenjen le temu in slekla majico. kako je oboževala, da je majice, čeprav iste, večkrat na dan lahko zamenjala. tako majice nikoli niso zares smrdele. to je bila ena izmed dobrih plati igralstva. odpela je modrc, ga vrgla v omaro in se spravila pod vroč tuš. pod tušem je imela, tako kot večino drugih ljudi, navado, da je izkoristila akustiko kopalnice in pela. čeprav v tej kopalnici ni bilo prave akustike, jo je navada spremljala že od nekdaj. po končani prhi je stopila na mokra tla in si okoli telesa ovila brisačo, konec pa zataknila med prsi, tako da je vse obstalo na svojem mestu. stopila je do omare in jo na široko odprla. "kaj?" je zakričala in se skoraj zvrnila na klop za njo, ko je v svoji omari zagledala vsiljivca. "kdo…ka-a-aj počneš tukaj? kdo si?" je s povišanim glasom in živčno vprašala ter si z rokami brisačo še tesneje ovila okoli mokrega telesa. "kako si prišel sem?" njen glas se je že skoraj tresel od jeze in začudenja, ko je ugotovila, da čezenj pravzaprav visi njen modrc, katerega je pred nekaj minutami odvrgla. ni se mogla zadržati ter prhnila v glasen smeh. stegnila je roko in tako nakazala, da ji lahko vrne nedrček. "torej?" vstala je in počakala, da je končno prilezel iz njene omare, da je med njima nastala le nekaj centimetrska razdalja. morala je priznati, da ni bil videti tako slabo, kot je mislila ob prvem pogledu nanj. s prekrižanimi rokami na prsih je čakala na njegovo razlago, kako in zakaj se je znašel ravno v njeni prikolici. zanimalo jo je, kdo je vsiljivec in upala, da ni nekakšen obseden fanatik in je to njena zadnja postaja.
VJ davis chief film editor
Starost lika : 24 Število prispevkov : 23 Reputation : 2 Join date : 15/02/2013 Age : 26 Kraj : A square world.
Naslov sporočila: Re: trailers Tor Feb 19, 2013 3:15 pm
IF THERE'S A NEW WAY, I'LL BE THE FIRST IN LINE
Vsaka sekunda v visoki, ozki omari se je vlekla dolgo, kot sam Griniški poldnevnik. Čutil je, kako mu srce razbija v prepotenih prsih in vsak previden, potuhnjen dih je bil težji. In okus je imel po jagodah. Ni vedel, ali gre za pralni prašek ali parfum, ampak prekleta reč, ki je bila zdaj poveznjena čez njegovo glavo, se je razdišala po celem prostoru. To ali pa je starleta sama dišala tako močno. V omari je bil tako stiščan, da ga je bilo strah narediti kakršen koli premik. Ko si je z nagibanjem glave le nekako poravnal široka očala je opazil le gol hrbet in čvrsto zadnjico, ki je elegantno zavila v kopalnico. Mišice ramenskega obroča so se mu napele in VJ se je nerodno zvil v mešanici vzburjenja in strahu, a v njegovi moči ni preostalo drugega, kot da se še bolj močno stisne k zidu omare in upa, da vanjo ne bo pogledala. Če odidem zdaj, ko ne bo poslušala vsakega škripa, mi mogoče še uspe... je obupano pomislil in počasi premaknil čevelj proti zunanji strani omare, a so pri tem obešalniki grozno zaškripali, zato se je le potuhnil nazaj. "Obešalniki pofukani" je klel čez zobe, ravno tako glasno, kot je bilo topotanje kapljic ob tla njenega tuša. Torej je obtičal. Obtičal in čakal. Ni mogel upati na nič drugega, kot minimalno možnost, da Avery oslepi pod tušem in ga ne opazi. Izpod tuša so prihajali toni znane pesmi, katere naslova si VJ ni in ni mogel zapomniti. Spomnil se je, kje jo je nazadnje slišal in kako je šla, pa vendar si v glavo ni nikakor mogel priklicati niti besedice besedila. Pela je lepo in ponosno. Zalotil se je, da razmišlja o liku Collinsove na šovu Streets. Liona rada razkazuje še kaj drugega kot le hrbet. Bilo je res in očitno Avery ni imela velikih problemov z javno goloto. Vseeno je v vseh 'umazanih' scenah bila snemana striktno od pasu navzgor, a vendar jo je natepaval že marsikateri lik serije. Srečni prasci. Tako je le stal tam, še vedno z modrčkom čez glavo. Le stal je in čakal. In vsake toliko časa radostno prhnil skozi nos, ko je starleta v pesmi oponašala kitaro ali bas ali bobne ali karkoli drugega. Naenkrat se je voda ustavila in VJ je zlezel skupaj. V slabih desetih minutah se ni domislil niti enega izgovora, da je tukaj. Domislil se je le, kaj vse bi lahko rekel, če bi ga kdo zalotil pred prikolico. Dvignil je pogled in stala je tam. Bila je ena redkih, katere še pravzaprav niti ni videl od blizu. Bila je veliko manjša, kot se je zdela na televiziji, in taka, cela gola, naravna, zavita le v belo brisačo, ni delovala niti malo agresivno, kot v Streets. Potem pa je odprla usta... Kdo sem? Kaj počnem tukaj? Torej me ne pozna? Ponižujoče! A vendar... lahko sem kdorkoli! VJu je nekoliko odleglo. Če ga v dveh letih ni opazila v studiu, ga tudi zdaj ne bo... Nadel si je debilen nasmeh, takšen, ki ga lahko vidiš na otrokovem obrazu, ko mu starši prinesejo veliko darilno čokolado. "Liona? Si to res ti? Liona?... Mislim, Avery Collins..." Ko je izrekel njeno pravo ime je za nalašč tonu dodal priokus razočaranja nad samim sabo. Gledal jo je tako mahnjeno, kot je nekoč gledal svojo prvo ljubezen. Daj, pečico si že zagrel, zdaj pa speci jed do konca... "J-Jaz sem Vance. Velik fan sem in... uhm... ker sem dobil stransko vlogo v Little Wonders sem vas imel končno priložnost spoznati.. in..." Začenjal je jecljati. "..in vrata so bila odklenjena in... in..." Igralka ga je motrila ob vsaki izgovorjeni besedi. No, vsaj glede imena ne lažem... Pogledal jo je s povešenim nasmeškom, ona pa mu je vrnila večjega. Šele takrat se je zavedal, da mu modrček še vedno visi čez glavo. Togo se je zahehetal in se poskušal popolnoma preleviti v vlogo živčnega oboževalca. Modrček je potegnil z glave in ga lahno vrgel proti njej. Prelahko. Dekle se je moralo stegniti naprej, da ga je ujela za naramnico in bilo je dovolj. Kratek ššpt je zrak prerezal kot mačeta in videl je, kako se je raztrgana, bela brisača znašla na tleh prikolice.
